Skip to content

Potep po novomeškem mestnem jedru

Na sončno soboto, 21. maja, smo se člani društva srečali v Novem mestu, se podali na voden ogled in izvedeli veliko o mestu z zavidljivo zgodovino, ki sega v pradavnino.

Pot smo začeli v Kandiji, pri nekdaj markantnem Hotelu Kandija, ki že vrsto let propada in zaenkrat ne kaže, da bo kaj drugače. Mimo kipa znamenitega meščana, olimpionika Leona Štuklja, nosilca šestih olimpijskih kolajn in 20 medalj z velikih tekmovanj, smo se preko Kandijskega mostu podali na znameniti novomeški Breg. Po ozki uličici smo si hiške, zgrajene na ostankih nekdanjega obzidja, ogledali z druge strani, kot jih vidimo običajno. Hiše, ki povečini še danes ohranjajo tipično zasnovo – delno vkopana klet, bivalno pritličje z vhodom z ulice in leseni gank s pogledom na Krko, so bile zgrajene konec 18. stoletja, ko je bila turška nevarnost mimo in so porušili obzidje. Njegovi ostanki so še danes vidni v kleteh teh hiš, ponekod pa so te naslovnjene na živo skalo. Nekoč so tu živeli revnejši meščani, ki so se preživljali s pridelovanjem in prodajo zelenjave, sušenjem mesa, pranjem perila, gospodinjam pa so takrat rekli celo študentske mame, saj so do 2. svetovne vojne oddajale sobe dijakom novomeške gimnazije.

Z Brega smo se povzpeli na najvišji novomeški grič, Kapitelj, kjer na odlični lokaciji stoji stolnica sv. Nikolaja, kapiteljska cerkev oz. kar Kapitelj. Danes stolna cerkev novomeške škofije se lahko pohvali z večstoletno zgodovino, prvo zidano cerkev so namreč tu najverjetneje postavili potem, ko je leta 1365 vojvoda Rudolf IV. Habsburški ustanovil mesto, še prej pa je tu stala pristava stiškega samostana. Že leta 1493 je bil tu ustanovljen kolegiatni kapitelj (od tod tudi ime), cerkev pa je v svoji zgodovini spreminjala svojo podobo. Največja posebnost te cerkve je gotovo za 16 stopinj zamaknjeni prezbiterij, ki nakazuje na to, da so želeli zgraditi novo cerkev, vendar so dokončali le prezbiterij, nato pa gradnjo najverjetneje zaradi slabših gospodarskih razmer opustili. Največje umetniško bogastvo cerkve in mesta je oltarna slika sv. Miklavža slavnega beneškega slikarja Jacoba Robustija – Tintoretta, medtem ko stranske oltarje krasijo slike Valentina Metzingerja.

S Kapitlja smo se podali še na Novi trg in izvedeli, da je na tem mestu, kjer sta danes poslovna zgradba s parkiriščem pred tem pa je bila tu osrednja avtobusna postaja, stal cistercijanski samostan. Nato pa smo se po Kettejevem drevoredu podali še na en grič, Marof, s katerega smo uzrli prekrasen pogled na novomeško jedro, na znameniti okljuk dolenjske lepotice Krke. A Marof ni poseben le po razgledu, ki se odpira na mesto, pač pa tudi po svoji zgodovini. Bližnja Kapiteljska njiva je namreč eno največjih evropskih arheoloških najdišč, na katerem ekipa Dolenjskega muzeja že več kot 30 let išče ostanke življenja v 1. tisočetju pred našim štetjem. Življenja v treh arheoloških obdobjih – bronasti ter starejši in mlajši železni dobi. In najdbe so veličastne ter pričajo, da je tu takrat živela močna in bogata družba, nenazadnje je Novo mesto imelo knežji sedež. Med najbolj izjemne najdbe gotovo sodijo figuralno okrašene bronaste situle, ki so jih v Novem mestu do danes odkrili kar 16. Prav zato se mesto imenuje tudi mesto situl.

Z Marofa smo se spustili nazaj do starega mestnega jedra, Glavnega trga, ki je bil pred kratkim popolnoma obnovljen in je od takrat tudi zaprt za promet, letos pa so v mestu dokončali še prenovo dela Rozmanove ulice. Ob zadnji prenovi so arheologi pod današnjo cesto odkrili ostanke iz različnih obdobij, celo iz mlajše železne dobe, našli so tudi nekaj srebrnikov iz časa Keltov in ostanke rimske ceste. Kaj se je na tem mestu dogajalo med 4. in 15. stoletjem, se ne ve, današnjo podobo pa je osrednji trg začel dobivati v 16. stoletju. Osrednja stavba je rotovž, zgrajen leta 1720, leta 1903 ga je zamenjala sedanja stavba, ki je bila nazadnje prenovljena leta 2006, od takrat pa je tudi sedež novomeške občine. Pred rotovžem sta še kipa Dragotina Ketteja in Janeza Trdine, nedaleč stran pa znameniti Kettejev vodnjak, delo arhitekta Marjana Mušiča. Seveda pa ne gre pozabiti na za Glavni trg značilne arkadne hodnike. Ob osvežitvi, ki je v vročem dnevu še kako prijala, smo si trg v miru ogledali in začutili pravi sobotni mestni vrvež.

Ob našem obisku smo torej spoznali pestro zgodovino mesta ob Krki, kjer se je med drugim zgodila znamenita Novomeška pomlad in kjer je bil leta 1873 zgrajen sploh prvi narodni dom na Slovenskem, pa še bi lahko naštevali. Obisk smo sklenili v eni od tamkajšnjih gostiln ob dobrem kosilu.

Nekaj utrinkov z našega potepa lahko vidite tukaj - potep

OBVESTILO:

Vsi člani IŠD DiTra imate priložnost prijave za sofinanciranje udeležbe na evropskem prvenstvu dializnih in transplantiranih v OXFORD-u. Prijavo pošljite z navedbo disciplin (največ 5)  v katerih boste tekmovali.

Rok za prijavo 10.06.2022.

Igrali smo badminton.

Gorenjska..... Šk. Loka.....  Zelo, zelo hladno, a sončno nedeljsko jutro. Počasi so kapljali, toda pravočasno  prišli udeleženci badmintonskega turnirja in druženja DITRE in STOME v telovadnico šole Ivana Groharja Podlubnik. Za začetek se prileže v mrazu okrepitev "Jegemeister". Glavna" profesorja" v tem športu Marko in Radovan sta ostala doma (COVID), tako nam je zagato rešil "prfoks" telovadbe v tej šoli Jože (moj zet). Pričeli smo postavljati mreže za štiri igrišča, nadaljevali z rahlim ogrevanjem in in na koncu poslušali osnove te igre. Pričeli smo nabijati, eni zelo, drugi zmerneje. Kmalu smo ostali brez enega tekmovalca. Dobil je rdeči karton zaradi želodčnih teža. To je bil Brane. Nekateri so igrali za pike, nekateri so "pimplali", otroci pa so del časa porabili za aktivnost na plezalni steni. Prvoten namen, da se pomerimo za društvene prvake je odpadel, tako da smo doživetje v telovadnici zaključili s fotografiranjem ob podelitvi priznanj vsem prisotnim. Po delu smo postali lačni. Kam pa zdaj? Odpravil smo se na 680m visok hrib Križna gora v gostišče "Pri Boštjanu". Kako je bilo med kosilom, ne bom razlagal, ker ste podobna kosila že sami večkrat doživljali pri IŠD DiTra. Utrujeni in razmigani smo sklenili, da moramo badmintonsko druženje nadaljevati.

Pozdrav Frenk

VABLJENI S PARTNERJEM NA POHOD OB ŽICI OKUPIRANE LJUBLJANE dne 07.05.22. 09:00 Zbor na sedežu društva in skupni odhod na startno  mesto. Možnost parkiranja vzdolž ulice Kneza Koclja. Štartamo skupaj s prijateljskimi društvi se v  skupini sprehodimo po delni trasi do Kongresnega trga. Po končanem pohodu sledi kosilo ob 13h v restavraciji Allegria. Prispevek 20 € !  S seboj prinesite dobro voljo in željo po druženju ! Prijavo o udeležbi pošlji na info@sport-ditra.si  po tel.: 041 674 280 najkasneje do 04.05.2022. do 15h.

DiTra Pohod 2022

V okviru rekreativnega  programa društva DiTra
VABLJENI S PARTNERJEM NA ČISTILNO AKCIJO
v organizaciji Zveze ladjarjev in s Turističnim društvom  Ljubljana Trnovo, dne 09.04.22. ob 10:00

Podrobnosti v priponki !

akcija

Vabilo na tekmovanje v badmintonu
Vabimo vas na »športno srečanje« v badmintonu. Pričakujemo, da se ga udeležijo vsi, ki bi se radi razgibali in tisti, ki želijo tekmovati.
Badminton bi radi uvedli kot stalno disciplino tekmovanja za izbirno tekmovanje naših »športnikov« za udeležbe na evropskem prvenstvu ETDSF in svetovnih igrah WTGF. (Kratice verjamemo da poznate)
Vabimo člane DiTra, člane DLB-jev (ZDLBS) ILCO in SD Transplant.

POMEMBNO: oprema za dvoranske športe

PRIJAVA: Brane info@sport-ditra.si MOB:041 674 280 do četrtka 7.4.2022.
Prosimo za pravočasne prijave!

VIVA SPORT CUM GRANO SALIS !

DiTra badminton 2022

Na nedeljsko jutro, 13. marca 2022, se je nekaj junakinj in junakov odpravilo v našo skrito idrijsko kotlino poklonit dnevu žena.

Na povabilo našega člana Vojka Carla, ki nas je pričakal pri krajevni skupnosti Sp. Idrija, smo vsak iz svojega ognjišča prispeli ob točno dogovorjeni uri. Družba mladih in malo manj mladih je štela 12 odraslih in dva podmladka našega članstva. Ob prijetnem jutranjem nasmešku, pozdravu vseh, ki se nekaj časa nismo videli, smo se napotili na spoznavanje starejše in novejše zgodovine Idrije.

KENDOV DVOREC
Že vstop, ko nas je na vratih pričakala simpatična gostiteljica Simona, nas je pustil brez besed. Lepo, smiselno in zgodovinsko v slogu opremljene sobe, krušna peč z orodjem iz časov, ko je dvorec obratoval še kot kmetija, oprema s pridihom »nekoč je bilo zares lepo« - vse to nas je popeljalo v neko drugo obdobje. Prijetne razlage vseh pomembnih datumskih in družabnih dogodkov so nas popeljale skozi čas in prostor do glavne dvorane za pogostitve.

Prijeten ambient, prostor in čas, medtem ko je gostiteljica pripravljala kavice, čaj ali kar koli si je kdo zaželel (brez alkohola, ker smo le športno društvo), sem izkoristil za to, da vsaki od naših sedmih lepotic poklonim cvet ob spominu na praznik, ki ga obeležujemo. Seveda ni manjkalo niti nekaj sladkega, za kar sem za pomoč zaprosil Vojka. Nasmeški na obrazih in iskrice v očeh naših dam so mi bili dovoljšne potrdilo, da smo storili prav.

IDRIJA je pomembno mesto za zgodovino borbe žensk za enakopravnost med spoloma. V letu 1911, ko se je na slovenskem začelo zborovanje za priznavanje žensk kot enakopravnih v družbi, so prva zborovanja organizirali v Ljubljani, večje je bilo v Trstu, na idrijskem pa so organizirano predavali in kovali spremembe v tedanji zaprti moški družbi.

A da ne bi pozabili na moški ego in naš praznik mučenikov, nas je Marija presenetila z darilom, ki je vsebovalo dobrote za ta praznik.

Na lepo urejeni mizi nas je premamil vonj sveže kuhane kave in čaja iz vseh mogočih zelišč, v ozadju pa nas je pričakalo presenečenje v sladki obliki. Jabolčna pita in posebni čokoladni mousse sta dvignila na noge vse sladkosnede obiskovalce. Morda se bo bralo malo nesramno, pa vendarle mislim, da smo vse pospravili v naše želodčke.

Ob težkem slovesu od prijetnega dvorca in gostiteljice smo se zahvalili za vse dobrote in vso prijaznost.

Posebna zahvala pa našem Vojku, ki je vse lepo organiziral in poskrbel tudi za dobrodelno noto dogodka. Hvala Turističnem društvu Sp. Idrija.

MESTNI MUZEJ IDRIJA
Nekaj rekreacije, da smo prišli do svojih prevoznih konjičkov, in že smo kot lepo organizirane mravljice v lepem sončnem dnevu krenili proti mestnemu jedru Idrije. Na mestnem parkirišču na trgu Sv. Ahacija pred 500 let staro stavbo gledališča smo se ponovno postavili na noge in krenili po glavnem trgu proti muzeju. Ob splošnih informacijah, ki nam jih je predal gostitelj Vojko, o pomembnosti samega gledališča in vseh pomembnih osebah, ki so na trgu , smo se mimo mestne knjižnice in čitalnice podali v strogo središče in se v sprehodu mimo čipkarske šole, pomembnih občinskih in državnih uradov v prelepo ohranjenih stavbah bližali mestnemu muzeju. Da ne bi pozabili na rekreacijo, smo do muzeja naredili nekaj kardioloških vaj, se povzpeli po ozki uličici ter se med sotočjem potokov in mostov podali na strme stopnice, ki vodijo do vhoda v mestni muzej. Eni lažje, drugi malo težje smo prisopihali na vhodno teraso. Pogled proti severu nam je pričaral velikost Gimnazije Jurija Vege Idrija. Vstopili smo v notranje dvorišče muzeja, ki je poslikano v posebnem stilu, ki mi kot nepoznavalcu ni znan. Sledil je nakup karte in že smo bili v srcu zgodovine Idrije. Predstavitveni govor s splošnimi informacijami o muzeju, njegovi vsebini in poti, po kateri se giba ogled, nam je podal prijazni mladenič iz muzeja. Gremo na noge, čeprav nam je sedenje vsem kar prijetno in že smo na ogledu. Glavne teme so predstavitev rudarjenja v Idriji, gozdarstva in znamenita idrijska čipka, ki je Idrijo poleg živega srebra postavila na svetovni zemljevid. Lepe kamnine, posebni minerali in vse vrste orodij nam prikažejo to, kar se je dogajalo pod in v IDRIJI. Opisovati vsako zanimivost bi bilo nesmiselno. Kdor si zares želi, naj si muzej ogleda.

Seveda pa sobane z znamenito čipko ne smem preskočiti. Roke, ki ustvarjajo take umetnine, si zaslužijo vsaj malo mojega prostora. Obleke v stilu prestiža, prtički, prt za Jovanko Broz, nikoli uporabljen, pa vendar mogočen. Že priprava in orodje burijo domišljijo ustvarjalcev, kako veš, katera lesena ročica je prava, ena je vedno glavna, a za nas laike je to vprašanje za milijon.

Kot športni navdušenci smo opazili tudi poklon idrijskemu kolesarju Valterju Bonči v obliki njegovega kolesa.

Lepo, poučno, zanimivo in zelo priporočamo.

Po pretirani rekreaciji je prišel čas za naše želodčke.

TURISTIČNA KMETIJA PODOBNIK
Klasično kosilo za idrijske kraje na idilični razgledni točki. Mimo žlikrofov ne gre, juhice goveja in gobova, malo svinjine in piščanca, solata in kozarec rdečega ali belega (za otroka Cedevita, da ne bo nejasnosti) in povratek v dolino.

ANTONIJEV ROV
Zbrana druščina po kosilu odhiti proti vhodu v znameniti rudnik živega srebra. Nekaj se jih ogleda ne udeleži, pa vseeno se štirje palčki in pet palčic v spremstvu dveh dobrih otroških škratkov pogumno preoblečemo v rudarsko opremo, si na glave poveznemo zaščitne čelade, si pred vhodom v spremstvu vodiča rudarja zaželimo SREČNO, kot so to vedno pred spustom v jamo naredili rudarji, in krenemo v skrivnostno deželo rudarskega življenja. Po nekaj sto metrih v globino, predvsem vodoravno, se zaustavimo pred kapelico, opravimo potreben obred, si preplašeno ogledujemo stopnice, ki vodijo v globino, vse v kapnici in z malo vode, ter čakamo, kam nas bo peljala ta naša avantura. Prijazen starejši možic v vlogi vodiča, prej pa mnogo let rudar, nas povabi v drugo smer na lestve, po katerih naj bi se spustili približno 25 metrov v globino, po stopnicah, ki smo jih prestrašeno opazovali, pa se bomo vrnili nazaj. Seveda lestve še vedno obstajajo, smo pa prijazni in ubogljivi palčki in škrati, zato smemo v globino po prilagojenih stopnicah za turiste. Ogled po rudniku nam kaže trdo življenje rudarjev, njihov delovni prostor, opremo , razvoj te skozi čas, prostor za malice, za osebno higieno v jami (WC), nekaj o prehrani, o tehniki miniranja, ki jo ponazori tudi zvočna prezentacija, številu kilometrov rovov (800 km) itd.

Hodniki, podprti z lesenimi tramovi, nam omogočajo varno napredovanje proti izhodu iz jame. Seveda, ker je to rekreativno-poučni ogled, pa je za podvig iz jame treba prehoditi nekaj 100 stopnic, in tako smo kot prava palčkova družina s pomočjo dobrih dveh škratkov stopnico po stopnico, meter po meter prisopihali na točko vstopa v jamo. Ob izhodu nas je še enkrat zabaval prijetni vodič, se od nas poslovil, mi pa vsak v svoj avto in počasi proti domu.

Za konec hvala vsem za udeležbo, hvala Vojku za nakup cvetja in ostalih dobrot, ki smo jih bili deležni skozi našo avanturo.

Posebno opravičilo

Zaradi težav z slikovnimi datotekami žal fotografij še nisem uspel
prilagoditi za uporabo in jih bom poskušal priložiti, ko bo le možno.

SREČNO!

JANEZ MERELA

Naslovna fotografija: pusnikb

Na spletni strani uporabljamo piškotke za spremljanje obiskanosti, s ciljem izboljšanja in lažjega brskanja po spletnih straneh. Z uporabo strani soglašate z uporabo piškotkov. Več informacij

The cookie settings on this website are set to "allow cookies" to give you the best browsing experience possible. If you continue to use this website without changing your cookie settings or you click "Accept" below then you are consenting to this.

Close