Na nedeljsko jutro, 13. marca 2022, se je nekaj junakinj in junakov odpravilo v našo skrito idrijsko kotlino poklonit dnevu žena.
Na povabilo našega člana Vojka Carla, ki nas je pričakal pri krajevni skupnosti Sp. Idrija, smo vsak iz svojega ognjišča prispeli ob točno dogovorjeni uri. Družba mladih in malo manj mladih je štela 12 odraslih in dva podmladka našega članstva. Ob prijetnem jutranjem nasmešku, pozdravu vseh, ki se nekaj časa nismo videli, smo se napotili na spoznavanje starejše in novejše zgodovine Idrije.
KENDOV DVOREC
Že vstop, ko nas je na vratih pričakala simpatična gostiteljica Simona, nas je pustil brez besed. Lepo, smiselno in zgodovinsko v slogu opremljene sobe, krušna peč z orodjem iz časov, ko je dvorec obratoval še kot kmetija, oprema s pridihom »nekoč je bilo zares lepo« - vse to nas je popeljalo v neko drugo obdobje. Prijetne razlage vseh pomembnih datumskih in družabnih dogodkov so nas popeljale skozi čas in prostor do glavne dvorane za pogostitve.
Prijeten ambient, prostor in čas, medtem ko je gostiteljica pripravljala kavice, čaj ali kar koli si je kdo zaželel (brez alkohola, ker smo le športno društvo), sem izkoristil za to, da vsaki od naših sedmih lepotic poklonim cvet ob spominu na praznik, ki ga obeležujemo. Seveda ni manjkalo niti nekaj sladkega, za kar sem za pomoč zaprosil Vojka. Nasmeški na obrazih in iskrice v očeh naših dam so mi bili dovoljšne potrdilo, da smo storili prav.
IDRIJA je pomembno mesto za zgodovino borbe žensk za enakopravnost med spoloma. V letu 1911, ko se je na slovenskem začelo zborovanje za priznavanje žensk kot enakopravnih v družbi, so prva zborovanja organizirali v Ljubljani, večje je bilo v Trstu, na idrijskem pa so organizirano predavali in kovali spremembe v tedanji zaprti moški družbi.
A da ne bi pozabili na moški ego in naš praznik mučenikov, nas je Marija presenetila z darilom, ki je vsebovalo dobrote za ta praznik.
Na lepo urejeni mizi nas je premamil vonj sveže kuhane kave in čaja iz vseh mogočih zelišč, v ozadju pa nas je pričakalo presenečenje v sladki obliki. Jabolčna pita in posebni čokoladni mousse sta dvignila na noge vse sladkosnede obiskovalce. Morda se bo bralo malo nesramno, pa vendarle mislim, da smo vse pospravili v naše želodčke.
Ob težkem slovesu od prijetnega dvorca in gostiteljice smo se zahvalili za vse dobrote in vso prijaznost.
Posebna zahvala pa našem Vojku, ki je vse lepo organiziral in poskrbel tudi za dobrodelno noto dogodka. Hvala Turističnem društvu Sp. Idrija.
MESTNI MUZEJ IDRIJA
Nekaj rekreacije, da smo prišli do svojih prevoznih konjičkov, in že smo kot lepo organizirane mravljice v lepem sončnem dnevu krenili proti mestnemu jedru Idrije. Na mestnem parkirišču na trgu Sv. Ahacija pred 500 let staro stavbo gledališča smo se ponovno postavili na noge in krenili po glavnem trgu proti muzeju. Ob splošnih informacijah, ki nam jih je predal gostitelj Vojko, o pomembnosti samega gledališča in vseh pomembnih osebah, ki so na trgu , smo se mimo mestne knjižnice in čitalnice podali v strogo središče in se v sprehodu mimo čipkarske šole, pomembnih občinskih in državnih uradov v prelepo ohranjenih stavbah bližali mestnemu muzeju. Da ne bi pozabili na rekreacijo, smo do muzeja naredili nekaj kardioloških vaj, se povzpeli po ozki uličici ter se med sotočjem potokov in mostov podali na strme stopnice, ki vodijo do vhoda v mestni muzej. Eni lažje, drugi malo težje smo prisopihali na vhodno teraso. Pogled proti severu nam je pričaral velikost Gimnazije Jurija Vege Idrija. Vstopili smo v notranje dvorišče muzeja, ki je poslikano v posebnem stilu, ki mi kot nepoznavalcu ni znan. Sledil je nakup karte in že smo bili v srcu zgodovine Idrije. Predstavitveni govor s splošnimi informacijami o muzeju, njegovi vsebini in poti, po kateri se giba ogled, nam je podal prijazni mladenič iz muzeja. Gremo na noge, čeprav nam je sedenje vsem kar prijetno in že smo na ogledu. Glavne teme so predstavitev rudarjenja v Idriji, gozdarstva in znamenita idrijska čipka, ki je Idrijo poleg živega srebra postavila na svetovni zemljevid. Lepe kamnine, posebni minerali in vse vrste orodij nam prikažejo to, kar se je dogajalo pod in v IDRIJI. Opisovati vsako zanimivost bi bilo nesmiselno. Kdor si zares želi, naj si muzej ogleda.
Seveda pa sobane z znamenito čipko ne smem preskočiti. Roke, ki ustvarjajo take umetnine, si zaslužijo vsaj malo mojega prostora. Obleke v stilu prestiža, prtički, prt za Jovanko Broz, nikoli uporabljen, pa vendar mogočen. Že priprava in orodje burijo domišljijo ustvarjalcev, kako veš, katera lesena ročica je prava, ena je vedno glavna, a za nas laike je to vprašanje za milijon.
Kot športni navdušenci smo opazili tudi poklon idrijskemu kolesarju Valterju Bonči v obliki njegovega kolesa.
Lepo, poučno, zanimivo in zelo priporočamo.
Po pretirani rekreaciji je prišel čas za naše želodčke.
TURISTIČNA KMETIJA PODOBNIK
Klasično kosilo za idrijske kraje na idilični razgledni točki. Mimo žlikrofov ne gre, juhice goveja in gobova, malo svinjine in piščanca, solata in kozarec rdečega ali belega (za otroka Cedevita, da ne bo nejasnosti) in povratek v dolino.
ANTONIJEV ROV
Zbrana druščina po kosilu odhiti proti vhodu v znameniti rudnik živega srebra. Nekaj se jih ogleda ne udeleži, pa vseeno se štirje palčki in pet palčic v spremstvu dveh dobrih otroških škratkov pogumno preoblečemo v rudarsko opremo, si na glave poveznemo zaščitne čelade, si pred vhodom v spremstvu vodiča rudarja zaželimo SREČNO, kot so to vedno pred spustom v jamo naredili rudarji, in krenemo v skrivnostno deželo rudarskega življenja. Po nekaj sto metrih v globino, predvsem vodoravno, se zaustavimo pred kapelico, opravimo potreben obred, si preplašeno ogledujemo stopnice, ki vodijo v globino, vse v kapnici in z malo vode, ter čakamo, kam nas bo peljala ta naša avantura. Prijazen starejši možic v vlogi vodiča, prej pa mnogo let rudar, nas povabi v drugo smer na lestve, po katerih naj bi se spustili približno 25 metrov v globino, po stopnicah, ki smo jih prestrašeno opazovali, pa se bomo vrnili nazaj. Seveda lestve še vedno obstajajo, smo pa prijazni in ubogljivi palčki in škrati, zato smemo v globino po prilagojenih stopnicah za turiste. Ogled po rudniku nam kaže trdo življenje rudarjev, njihov delovni prostor, opremo , razvoj te skozi čas, prostor za malice, za osebno higieno v jami (WC), nekaj o prehrani, o tehniki miniranja, ki jo ponazori tudi zvočna prezentacija, številu kilometrov rovov (800 km) itd.
Hodniki, podprti z lesenimi tramovi, nam omogočajo varno napredovanje proti izhodu iz jame. Seveda, ker je to rekreativno-poučni ogled, pa je za podvig iz jame treba prehoditi nekaj 100 stopnic, in tako smo kot prava palčkova družina s pomočjo dobrih dveh škratkov stopnico po stopnico, meter po meter prisopihali na točko vstopa v jamo. Ob izhodu nas je še enkrat zabaval prijetni vodič, se od nas poslovil, mi pa vsak v svoj avto in počasi proti domu.
Za konec hvala vsem za udeležbo, hvala Vojku za nakup cvetja in ostalih dobrot, ki smo jih bili deležni skozi našo avanturo.
Posebno opravičilo
Zaradi težav z slikovnimi datotekami žal fotografij še nisem uspel
prilagoditi za uporabo in jih bom poskušal priložiti, ko bo le možno.
SREČNO!
JANEZ MERELA
Naslovna fotografija: pusnikb
